Dobnikarja je pred leti odnesla ideja o prepovedi splava, Primc pa uspeva s svojimi 'tradicionalnimi' idejami.
Cel članek:
Če je feminizem definiran kot boj za zmanjšanje oziroma izničenje neenakosti med spoloma, kot boj za pravice žensk do plačanega dela, splava, kontracepcije, porodniškega dopusta, priznavam, da nikoli doslej nisem čutila kakšne posebne želje, še manj potrebe, da bi se identificirala z njim. Vzgajana v poznih 70. in zgodnjih 80. letih v duhu spoštovanja različnosti sem tovrstne pravice žensk razumela kot nekaj samoumevnega. Kot nepovratni civilizacijski dosežek. Vse do danes, ko me je poziv borca za povrnitev tradicionalnih vrednot, ki sicer gredo povsod dobro v uho, a jih nikjer in nikoli ljudje kaj prida niso upoštevali, Aleša Primca, streznil. Streznil na način, da sem se zavedla, kako samoumevno sem jemala omenjene pravice. Da sem se zavedla, da so številne zavedne ženske bile hud boj, da imamo ženske v velikem delu razvitega sveta, kamor na tem področju spada tudi Slovenija, te pravice. Da sem se še bolj zavedla, kaj lahko ideje posameznika, če dobi zadostno podporo, sprožijo. Zgodovinske izkušnje so to že velikokrat potrdile.
Marsikdo se je ob prebiranju Primčeve Deklaracije upanja za otroke in družine nasmihal ali le zamahnil z roko, češ, za takšne neumnosti ni vredno zgubljati niti minute. A ravno takšna površna, lahkotna obravnava pobud lahko pelje v pogubna dejanja. V odvzemanje pravic, skupini za skupino, če seveda tisti, ki odločamo, komu bomo v našem imenu dali pravico, da postavlja in določa pravila življenja v državi, to dopustimo.
Nobeno presenečenje ni, da je Primc s svojim čajankarskim gibanjem, kot ga je odlično po njegovi drugi zmagovalni referendumski bitki označila novinarka Ranka Ivelja, pred dnevi na poti v politiko naredil nov korak s predstavitvijo omenjene deklaracije, v kateri je med programskimi izhodišči zapisal prepoved splava, da je Bog le eden in da je zakonsko zvezo kot izključno skupnost enega moža in žene treba vpisati v ustavo. Po lanskoletnem referendumskem zmagoslavju, do katerega mu je uspelo z zavajajočimi trditvami in ob pomanjkanju zavedanja pasivne večine, kam lahko vodi odrekanje pravic eni skupini, je to logično nadaljevanje. Nadaljevanje poskusa krojenja življenja ljudi v tej državi po pravilih in principih, ki so v veliki meri preživeti, pri čemer se avtorji sklicujejo na družbeno potrebo po medsebojnem spoštovanju, odpuščanju, sočutju. Ob tem pa, svareč pred nevarnostjo vdora arabizacije in šeriatizacije, zaradi česar je tudi in predvsem s krščanskimi vrednotami potrebno zavarovati "civilizacijski položaj žensk in otrok", zamolči, da je prav Katoliška cerkev, ki mu bo v podpori deklaracije nedvomno stala ob strani, v minulih stoletjih ženski naredila s svojimi pridigami in ravnanji največ škode.
Zato so licemerje, zanikanje razsvet- ljenjskih dosežkov in vračanje k fundamentalizmu te programske ideje. In nikakršno medsebojno spoštovanje. Seveda bi bilo naivno in podcenjujoče trditi, da se pobudniki ne zavedajo, kaj delajo. Še kako dobro vedo, kaj so njihovi cilji. In v razmerah vsesplošne krize, strahu, negotovosti in globalnih političnih zaostritev. V razmerah, ko je Slovenija obkrožena z državami, kjer so populizem, nacionalizem, fašizem in povzdigovanje ene in edine religije - krščanstva - vse bolj realnost, so ti cilji zelo nevarni. Še zlasti ker se Primc s svojim tuzemskim rumeno-modrim bogom, kateremu zvestobo že napoveduje v prihodnji koaliciji, zgleduje po teh državah.
Zato me je strah, kako se bo večina odzvala na tovrstne pobude. Strah, da si nekateri ponovno želijo v imenu države dobiti oblast nad ženskim telesom in jo spraviti tja, kamor naj bi po nekakšnih tradicionalističnih pogledih, s katerimi smo v Sloveniji opravili že pred mnogimi desetletji, spadala: nazaj za štedilnik, v oblast in posest moškega.
Zavoljo prihodnjih generacij, ki imajo tako kot mi pravico živeti v svobodni, vključujoči družbi in državi, ki bo spoštovala vse ljudi, moramo odločno zavrniti tovrstne poskuse ukinjanja civilizacijskih dosežkov. Nihče si v 21. stoletju nima pravice vzeti pristojnosti, da bi razpolagal z žensko, z njenim telesom. To je izključna pravica posameznice. Zato je čas, da se predramimo iz apatije in pišmeuhovskega dojemanja nevarnih idej. Odločno se je treba postaviti za že izborjene pravice. Da ne bo prepozno. Sicer bodo pravice padale kot domine. Ena za drugo.
Cel članek:
Če je feminizem definiran kot boj za zmanjšanje oziroma izničenje neenakosti med spoloma, kot boj za pravice žensk do plačanega dela, splava, kontracepcije, porodniškega dopusta, priznavam, da nikoli doslej nisem čutila kakšne posebne želje, še manj potrebe, da bi se identificirala z njim. Vzgajana v poznih 70. in zgodnjih 80. letih v duhu spoštovanja različnosti sem tovrstne pravice žensk razumela kot nekaj samoumevnega. Kot nepovratni civilizacijski dosežek. Vse do danes, ko me je poziv borca za povrnitev tradicionalnih vrednot, ki sicer gredo povsod dobro v uho, a jih nikjer in nikoli ljudje kaj prida niso upoštevali, Aleša Primca, streznil. Streznil na način, da sem se zavedla, kako samoumevno sem jemala omenjene pravice. Da sem se zavedla, da so številne zavedne ženske bile hud boj, da imamo ženske v velikem delu razvitega sveta, kamor na tem področju spada tudi Slovenija, te pravice. Da sem se še bolj zavedla, kaj lahko ideje posameznika, če dobi zadostno podporo, sprožijo. Zgodovinske izkušnje so to že velikokrat potrdile.
Marsikdo se je ob prebiranju Primčeve Deklaracije upanja za otroke in družine nasmihal ali le zamahnil z roko, češ, za takšne neumnosti ni vredno zgubljati niti minute. A ravno takšna površna, lahkotna obravnava pobud lahko pelje v pogubna dejanja. V odvzemanje pravic, skupini za skupino, če seveda tisti, ki odločamo, komu bomo v našem imenu dali pravico, da postavlja in določa pravila življenja v državi, to dopustimo.
Nobeno presenečenje ni, da je Primc s svojim čajankarskim gibanjem, kot ga je odlično po njegovi drugi zmagovalni referendumski bitki označila novinarka Ranka Ivelja, pred dnevi na poti v politiko naredil nov korak s predstavitvijo omenjene deklaracije, v kateri je med programskimi izhodišči zapisal prepoved splava, da je Bog le eden in da je zakonsko zvezo kot izključno skupnost enega moža in žene treba vpisati v ustavo. Po lanskoletnem referendumskem zmagoslavju, do katerega mu je uspelo z zavajajočimi trditvami in ob pomanjkanju zavedanja pasivne večine, kam lahko vodi odrekanje pravic eni skupini, je to logično nadaljevanje. Nadaljevanje poskusa krojenja življenja ljudi v tej državi po pravilih in principih, ki so v veliki meri preživeti, pri čemer se avtorji sklicujejo na družbeno potrebo po medsebojnem spoštovanju, odpuščanju, sočutju. Ob tem pa, svareč pred nevarnostjo vdora arabizacije in šeriatizacije, zaradi česar je tudi in predvsem s krščanskimi vrednotami potrebno zavarovati "civilizacijski položaj žensk in otrok", zamolči, da je prav Katoliška cerkev, ki mu bo v podpori deklaracije nedvomno stala ob strani, v minulih stoletjih ženski naredila s svojimi pridigami in ravnanji največ škode.
Zato so licemerje, zanikanje razsvet- ljenjskih dosežkov in vračanje k fundamentalizmu te programske ideje. In nikakršno medsebojno spoštovanje. Seveda bi bilo naivno in podcenjujoče trditi, da se pobudniki ne zavedajo, kaj delajo. Še kako dobro vedo, kaj so njihovi cilji. In v razmerah vsesplošne krize, strahu, negotovosti in globalnih političnih zaostritev. V razmerah, ko je Slovenija obkrožena z državami, kjer so populizem, nacionalizem, fašizem in povzdigovanje ene in edine religije - krščanstva - vse bolj realnost, so ti cilji zelo nevarni. Še zlasti ker se Primc s svojim tuzemskim rumeno-modrim bogom, kateremu zvestobo že napoveduje v prihodnji koaliciji, zgleduje po teh državah.
Zato me je strah, kako se bo večina odzvala na tovrstne pobude. Strah, da si nekateri ponovno želijo v imenu države dobiti oblast nad ženskim telesom in jo spraviti tja, kamor naj bi po nekakšnih tradicionalističnih pogledih, s katerimi smo v Sloveniji opravili že pred mnogimi desetletji, spadala: nazaj za štedilnik, v oblast in posest moškega.
Zavoljo prihodnjih generacij, ki imajo tako kot mi pravico živeti v svobodni, vključujoči družbi in državi, ki bo spoštovala vse ljudi, moramo odločno zavrniti tovrstne poskuse ukinjanja civilizacijskih dosežkov. Nihče si v 21. stoletju nima pravice vzeti pristojnosti, da bi razpolagal z žensko, z njenim telesom. To je izključna pravica posameznice. Zato je čas, da se predramimo iz apatije in pišmeuhovskega dojemanja nevarnih idej. Odločno se je treba postaviti za že izborjene pravice. Da ne bo prepozno. Sicer bodo pravice padale kot domine. Ena za drugo.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 31 Maj 2016 05:58