Če jaz prav razumem, tukaj ne gre niti za pokopavanje kogarkoli, niti za zahtevanje nečesa, kar mu ne pripada. Gre za logično razmišljanje: Zakaj so moji otroci manj vredni od svakovih? Zakaj bi moji otroci bili prikrajšani za dediščino po materini strani? Zakaj bi moji otroci morali štartati od nule, če za to ni razloga?
Vsak normalen in razmišljajoč bi pomislil enako. Mi vsi.
Konec koncev so tudi zakoni napisani že vnaprej za primere "kaj bi bilo, če bi bilo". Tudi zakon o dedovanju, pa s tem država nikogar ni pokopala, samo uredila je določena področja.
Avtor navaja, da 4/5 nepremičnine stoji iz tastovega denarja, ostalo je prispeval svak. Dejansko bi ženi pripadalo delež od tastovega premoženja minus svakova vlaganja in minus stroški za vzdrževanje tašče - če pri tem pozabimo, da svak razpolaga s celo hišo, ne samo s svojim delom in da ne plačuje najemnine. Ravno najemnino se tukaj na monu velikokrat omenja v zvezi z življenjem v domači hiši.
Zanimivo pa je, da bi ta ista žena, ki bi svoj delež mirno prepustila bratu, moževo lastnino, torej lastnino ki je ni ustvarila njena stran, mirno sprejela za svojo. Torej ženska razmišlja, kar je moje je moje, kar je tvoje pa najino. Z enako pravico bi lahko avtor dejal, da stanovanje, ki so ga kupili njegovi, pripada njegovim. Je tako?
Pa tu ne gre za ne za avtorja, niti za njegovo ženo, pač pa za potomstvo tretje generacije, torej za vnuke, ki imajo pravico do deleža tako po materi kot po očetu.
Kaj bi ostalo tem otrokom, če bi avtor naredil enako kot njegova žena in bi se on odrekel tistega, kar so ustvarili njegovi? NIČ.
In zakaj se avtor, kot oče otrok, ne bi smel boriti za delež teh otrok, če slučajno žena prej umre? Saj avtor noče tistega, kar je svakovo. Jaz sem razumela, da avtor želi samo to, da žena v svoji velikodušnosti pomisli najprej na svoje otroke in nato na brata.
Dejansko so avtorjevi otroci v podrejenem položaju. Zaradi svoje MAME, ne zaradi avtorja.
Vsak normalen in razmišljajoč bi pomislil enako. Mi vsi.
Konec koncev so tudi zakoni napisani že vnaprej za primere "kaj bi bilo, če bi bilo". Tudi zakon o dedovanju, pa s tem država nikogar ni pokopala, samo uredila je določena področja.
Avtor navaja, da 4/5 nepremičnine stoji iz tastovega denarja, ostalo je prispeval svak. Dejansko bi ženi pripadalo delež od tastovega premoženja minus svakova vlaganja in minus stroški za vzdrževanje tašče - če pri tem pozabimo, da svak razpolaga s celo hišo, ne samo s svojim delom in da ne plačuje najemnine. Ravno najemnino se tukaj na monu velikokrat omenja v zvezi z življenjem v domači hiši.
Zanimivo pa je, da bi ta ista žena, ki bi svoj delež mirno prepustila bratu, moževo lastnino, torej lastnino ki je ni ustvarila njena stran, mirno sprejela za svojo. Torej ženska razmišlja, kar je moje je moje, kar je tvoje pa najino. Z enako pravico bi lahko avtor dejal, da stanovanje, ki so ga kupili njegovi, pripada njegovim. Je tako?
Pa tu ne gre za ne za avtorja, niti za njegovo ženo, pač pa za potomstvo tretje generacije, torej za vnuke, ki imajo pravico do deleža tako po materi kot po očetu.
Kaj bi ostalo tem otrokom, če bi avtor naredil enako kot njegova žena in bi se on odrekel tistega, kar so ustvarili njegovi? NIČ.
In zakaj se avtor, kot oče otrok, ne bi smel boriti za delež teh otrok, če slučajno žena prej umre? Saj avtor noče tistega, kar je svakovo. Jaz sem razumela, da avtor želi samo to, da žena v svoji velikodušnosti pomisli najprej na svoje otroke in nato na brata.
Dejansko so avtorjevi otroci v podrejenem položaju. Zaradi svoje MAME, ne zaradi avtorja.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 11 Jun 2016 09:09