ne gre in ne gre napisal:
Moje življenje je bilo pestro, veselo, ustvarjalno. Vsega je bilo v obilju, vsega na pretek in res mi je bilo lepo. Pomagala sem drugim in s tem tudi sebi, toda sedaj, niti pomisliti ne smem kaj se mi dogaja. Ena vrata za drgimi se mi zapirajo. Ko vidim, da pri eni zadevi obtičim, poskušam vstopiti skozi druga, pa se zaprejo pred menoj. Ena in še ena in tako vsa po vrsti.
Le tista, kjer je bolezen, trpljenje, žalost, tista se mi nastežaj odpirajo.
Kot bi neka kazen za vse lepo kar sem preživela, prežala name in mi jemala moč in zdravje.
Da, zaćelo se je z odhodom v penzijo.
Pred tabo (statistično) je še vsaj 30 let življenja. Lahko jamraš, lahko obupuješ in se zapustiš....
lahko pa uživaš!
Ker si imela pestro službendo življenje, je še toliko večji šok, ko si 'odpisan'! Ampak vsi smo na istem!
Itak te kolektiv pozabi takoj, ko za seboj zapreš vrata.
Če hodiš še kaj nazaj (obujat spomine) te imajo vsi poln kufer, ker si aut. Ker imajo oni zdaj svoje probleme, svoje težave in svoje veselice. Nisi več del njih! Adijo!
VSI TO DOŽIVIMO! Okej, se najde kakšen kolektiv, ki nekaj časa še vzdržuje stike.... pa je vsakomur jasno, da ni več to TO! Naj garajo dalje brez tebe :-))!
Najdi si karkoli. Ne misli na bolezen in 24 ur časa imaš, da se razvajaš! Nobene budilke več, nobene vožnje v snegu, nobenega sitnega šefa....... NIČ! Sama svoj gospod si!
Če v tem ne najdete smisla, potem bo res težka! Ker nihče ne mara ljudi, ki ga tlačijo. Razumete?
Ne jamrat, ker vam ni nič hudega!
Ajd! Jaz sem pozitivka (pa so tudi težki dnevi) in se izogibam takim.......... ki samo težijo!!
Mnogim je veliko hujše, pa radostno gledajo v svet!
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 02 Jul 2016 22:12