o okoliščinah napisal:On_ napisal:S tem, ko od njega zahtevamo, da upošteva pravila, otrok razvija določena čustva (empatijo, sočutje) česar brez pravil ne bi razvil.
Večkrat pišeš na tak način in v tem svojem podajanju si mi tako tuj...
Sočutje pomeni spodobnost vživljanja v občutke, potrebe drugih. Kar ni rezultat pravil skozi vzgojo, temveč vzpodbujanja otrok v tistem, kar krepi medsebojno povezanost. Da ti je mar doživljanja drugega in da mu zato ne delaš nečesa, kar tebi ne vzbuja dobrih občutkov. Ne zaradi vzgoje, temveč ker veš, nekje globoko v sebi, da to ni prav.
Otroci to vedo. Zelo dobro.
Tuj sem ti, ker izhajam iz drugačnih izhodišč kot ti.
Da premoreš občutek "nekje globoko v sebi" rabiš točno določeno življenjsko izkušnjo.
Če ti nekdo celo življenje, od rojstva dalje, vedno in povsod nastreza, vsem tvojim željam in kapricam, si lahko ustvariš zgolj in samo občutek, da ti je cel svet podložen, da si center vesolja in ta občutek se zasidra "nekje globoko v tebi".... in vidiš zgolj in samo sebe, za druge ti ni mar. Temu se reče egoizem, da nisi prerasel infantilne miselnosti, ker za to nisi imel pogojev.
Če pa starš že od majhnega otroka ZAHTEVA, da spoštuje tudi potrebe staršev, ki sta v tistem obdobju, njegov ves svet pa otrok sčasoma dojame, da imajo tudi drugi potrebe, ki jih mora spoštovat, če želi, da bo tudi njemu dobro, da ne bo prihajal v konflikt (zaradi lastnih irealnih želja) z lastnimi starši od katerih je odvisen. Tako poenostavljeno povedano.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 02 Jul 2016 22:28