S sestro sva si zelo blizu že od malega. Partnerska zveza ji ni zdržala, s partnerjem sta se razšla, imata pa fanta starega 11 let. Sama sem vdova že več let, moji otroci so zrasli, imela sem čas in tako večkrat čuvala fanta, ko je bil še majhen, ker je sestra takrat delala dve službi (morala izplačat partnerja). Večkrat me obiščeta in fant mi tudi zaupa kakšno stvar. Sestra se mi zdi čisto povprečna mama, v njeno vzgojo se ne mešam, je pa ena stvar preko katere enostavno ne morem, ker vem, da otrok trpi.
Torej, njen bivši partner ima novo partnerko in z njo otroka. Praktično si je ustvaril novo življenje in ga sin nič ne zanima, nikoli ga ne pelje k sebi domov, pač plača preživnino, ker jo je primoran in ga občasno pelje na sladoled ali tortico. Mislim, da je popolnoma očitno, da s sinom nima odnosa in fant mi je že večkrat rekel, da mu je z očijem dolgočasno, ker ima ves čas telefonske pogovore, ko sta skupaj, da se oči zanj ne zanima, da če mu kaj pove, ga ne posluša... in da raje sploh ne bi več šel z njim. Moja sestra vztraja, da je otrok občasno z očijem, čeprav ve, da otroku to ni všeč. Pa ni stvar v tem, da bi ona takrat imela svoje opravke, bi želela čas zase, ker v tem primeru ga pripelje k meni. Njej gre za nek blesav princip, da more oči tudi nekaj naredit za otroka. Enostavno se ji ne da dopovedat, da temu človeku do sina NI. Saj ona na glas reče, da se zaveda, da se stikov ne da izsilit, po drugi strani pa si izmišljuje takšne in drugačne izgovore, da lahko otroka porine k očetu. Moje osebno mnenje je, da tega partnerja še zdaj ni prebolela, pa ne bom rekla, da z otrokom išče pot do njega, ker mislim da je ne, ima pa zamero do njega in potlačena čustva, skratka zadeve ni predelala. Še zdaj, po 10ih letih se z njim ni sposobna normalno pogovarjat po telefonu, kaj šele na štiri oči, kar kuha mulo ali sika.
Kar pa me je dokončno spodbudilo k pisanju je pa tole: zgoraj sem napisala, da fanta oče občasno pelje na tortico. Seveda njegove nove partnerke takrat ni zraven. Fant ima določene zdravstvene težave in je bil na dveh manjših operacijah. Obakrat ga je domov iz bolnice peljal oče, to je seveda izsilila moja sestra, ker je v obeh primerih imela "nezamenljivo" stvar v službi, otroka je pa pričakala doma na vratih... Otrok ves objokan, zakaj ga pelje domov oči, "tista" očijeva ženska je bila obakrat v avtu, fanta jasno ne mara, kasneje mi je povedal, da z njim govori tako, da se mu vedno čudno smeji, kot da bi ga zafrkavala, po otrokovih besedah ga je spraševala če ga fajn boli in je rekel, da malo pa, ona pa se nazaj zareži in reče, da očija tudi, ker mora z nogo na gas pritiskat. In to mi otrok razlaga tri mesece kasneje, ko je bil pri meni na obisku in joka zraven. Sem to povedala sestri, ona pač goni naprej svoje, da je otrok tudi od bivšega in da ona ne bo vedno jemala bolniške, dopusta (pa ga konkretno za ta prevoz domov ne bi rabila) in da naj tudi oče poskrbi zanj. Ne vem, kaj se dogaja v njeni glavi, da ne začuti lastnega otroka, ko je v stiski, tudi noče razumet da gre novi partnerki otrok na živce.
Naj dodam še to, da vedno, ko fant naredi kaj narobe, mu reče, da mu ni treba živeti z njo, da ima drugo možnost (s tem misli na očeta) in otroku zbuja občutke krivde, sama igra žrtev.
Sem bila z njo tudi že ostra, ji direktno povedala, kaj si mislim, brez ovinkarjenja, ampak ne. Ne dovoli si nič dopovedat. Nikoli ne bi pomislila, da jo takole kritiziram na forumu, če ne bi bila 100%, da je otrok v stiski. Kot sem že zgoraj napisala, je jokal pri meni zaradi tega, pa ne enkrat...
Kaj sploh še lahko naredim??
Torej, njen bivši partner ima novo partnerko in z njo otroka. Praktično si je ustvaril novo življenje in ga sin nič ne zanima, nikoli ga ne pelje k sebi domov, pač plača preživnino, ker jo je primoran in ga občasno pelje na sladoled ali tortico. Mislim, da je popolnoma očitno, da s sinom nima odnosa in fant mi je že večkrat rekel, da mu je z očijem dolgočasno, ker ima ves čas telefonske pogovore, ko sta skupaj, da se oči zanj ne zanima, da če mu kaj pove, ga ne posluša... in da raje sploh ne bi več šel z njim. Moja sestra vztraja, da je otrok občasno z očijem, čeprav ve, da otroku to ni všeč. Pa ni stvar v tem, da bi ona takrat imela svoje opravke, bi želela čas zase, ker v tem primeru ga pripelje k meni. Njej gre za nek blesav princip, da more oči tudi nekaj naredit za otroka. Enostavno se ji ne da dopovedat, da temu človeku do sina NI. Saj ona na glas reče, da se zaveda, da se stikov ne da izsilit, po drugi strani pa si izmišljuje takšne in drugačne izgovore, da lahko otroka porine k očetu. Moje osebno mnenje je, da tega partnerja še zdaj ni prebolela, pa ne bom rekla, da z otrokom išče pot do njega, ker mislim da je ne, ima pa zamero do njega in potlačena čustva, skratka zadeve ni predelala. Še zdaj, po 10ih letih se z njim ni sposobna normalno pogovarjat po telefonu, kaj šele na štiri oči, kar kuha mulo ali sika.
Kar pa me je dokončno spodbudilo k pisanju je pa tole: zgoraj sem napisala, da fanta oče občasno pelje na tortico. Seveda njegove nove partnerke takrat ni zraven. Fant ima določene zdravstvene težave in je bil na dveh manjših operacijah. Obakrat ga je domov iz bolnice peljal oče, to je seveda izsilila moja sestra, ker je v obeh primerih imela "nezamenljivo" stvar v službi, otroka je pa pričakala doma na vratih... Otrok ves objokan, zakaj ga pelje domov oči, "tista" očijeva ženska je bila obakrat v avtu, fanta jasno ne mara, kasneje mi je povedal, da z njim govori tako, da se mu vedno čudno smeji, kot da bi ga zafrkavala, po otrokovih besedah ga je spraševala če ga fajn boli in je rekel, da malo pa, ona pa se nazaj zareži in reče, da očija tudi, ker mora z nogo na gas pritiskat. In to mi otrok razlaga tri mesece kasneje, ko je bil pri meni na obisku in joka zraven. Sem to povedala sestri, ona pač goni naprej svoje, da je otrok tudi od bivšega in da ona ne bo vedno jemala bolniške, dopusta (pa ga konkretno za ta prevoz domov ne bi rabila) in da naj tudi oče poskrbi zanj. Ne vem, kaj se dogaja v njeni glavi, da ne začuti lastnega otroka, ko je v stiski, tudi noče razumet da gre novi partnerki otrok na živce.
Naj dodam še to, da vedno, ko fant naredi kaj narobe, mu reče, da mu ni treba živeti z njo, da ima drugo možnost (s tem misli na očeta) in otroku zbuja občutke krivde, sama igra žrtev.
Sem bila z njo tudi že ostra, ji direktno povedala, kaj si mislim, brez ovinkarjenja, ampak ne. Ne dovoli si nič dopovedat. Nikoli ne bi pomislila, da jo takole kritiziram na forumu, če ne bi bila 100%, da je otrok v stiski. Kot sem že zgoraj napisala, je jokal pri meni zaradi tega, pa ne enkrat...
Kaj sploh še lahko naredim??
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 20 Jul 2016 20:12
