Kadarkoli sem se močno, res močno trudila, da bi dosegla kar sem si zastavila, mi je šlo definitivno vse narobe in bolj, ko sem se trudila ,bolj se je odmikal moj cilj. Tako iz leta v leto, dokler nisem postala tako utrujena od vseh naporov in neuspehov, da sem se, približno tako, kot ti, predala. V predaji sem našla sebe in spoznala, da je v bistvu prav vsaka stvar točno takšna , kot se jaz odločim, da jo bom doživljala. Nihče me ne more prizadeti, če se jaz odločim, da se ne bom počutila prizadeto. In, če sem včasih doživljala žalost ob neuspehih, še sploh zato, ker sem se resnično trudila, danes gledam na vse popolnoma drugače. Danes si rečem: Pač ni šlo, pa kaj. Se bom zaradi tega sekirala in si še bolj oteževala življenje, ali pa bom sprejela dejstva kakršna so in šla dalje. Prav kmalu potem, ko mi je uspelo, da večino slabih dogodkov sprejemam zgolj, kot dogodek in se nič več ne obremenjujem in se ne žalostim, mi skorajda vse uspeva.
naučila sem se, da se ne da z glavo skozi zid. Še vedno se potrudim za svoj cilj, vendar ne več tako zagrizeno, kot včasih in vse se nekako slej ko prej lepo izpelje.
Ena sama bolečina me še vedno spremlja iz moje zgodovine, katere mi še ni uspelo razčistiti, se trudim na zmeren način in morda mi uspe.
Srečno.
naučila sem se, da se ne da z glavo skozi zid. Še vedno se potrudim za svoj cilj, vendar ne več tako zagrizeno, kot včasih in vse se nekako slej ko prej lepo izpelje.
Ena sama bolečina me še vedno spremlja iz moje zgodovine, katere mi še ni uspelo razčistiti, se trudim na zmeren način in morda mi uspe.
Srečno.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 22 Jul 2016 20:49