ni grozno... napisal:sprava na starost napisal:jaz pa takolele napisal:Imam podobno zgodbo, stara sem 50+.
Ampak, jaz sem ,nekako uspela, ponotranjiti dejstvo, da sta starša pač taka, da sta delala in vzgajala pač tako kot sta zmogla, znala in mislila, da je prav. Ne obsojam ju več. Do njiju sicer ne čutim tistega čustva, ki naj bi ga kot otrok do staršev, ne gojim pa negativnih čustev. Enostavno: nevtralna sem.
Zato z lahkoto pridem na obisk. Tudi otroci, ki so že odrasli, ju kdaj pa kdaj obiščeta, četudi jim nikoli nista bila babica in dedek.
Mislim, da je potrebno v sebi razčistit in priti do neke "nevtralnosti". Dokler boš gojila zamero, tudi ti ne boš pomirjena. Ker starši so le starši, pa če so še tako "grozno drugačni" od pričakovanja. Nikoli jih ne moreš čustveno odpisat, razen če nisi ista kot onadva.
Popolnoma se strinjam. Imam podobno zgodbo za sabo z ocetom. Ko sem razcistila sama s sabo in svojim odnosom do njega ter ko je oce ostarel, sva ustvarila dober odnos. Ne ljubec in oh in sploh, ampak korekten in dober. Proti koncu sva se razumela brez besed, jaz sem vedela, zakaj je tak, kot je in vedela sem, da me ima najrajsi na svetu kolikor pac on sam s sabo zmore in on je vedel, da sem mu odpustila vse, ker sem vedela, kaksen je in sem ga takega sprejela.
Veste, sprejemati ne pomeni, da se ponizas in vse toleriras, ampak da ves, kaksen je clovek in ga vzames takega ter mu postavis meje pri sebi. Ni potrebe po podrejanju in ponizanju. Verjamem, da marsikdo tega ne razume, ampak kdor je to dosegel, tocno ve o cem govorim.
Moja mama ima podobno zgodbo s svojim ocetom, ta se je na res stara leta vsem opraviceval za vse, kar je naredil. Mama je dozivela veliko olajsanje in spravo z ocetom, ne samo ona, vseh 6 njegovih otrok.
To niso majhne stvari. Kot sem ze zapisala, slab odnos s starsi je veliko breme. Zakaj bi ga nosil s sabo, ce ni potrebe?
Avtorica, ti nosis v sebi veliko zamero. Razumljivo. Si pomislila kdaj, da ste imeli razlicne poglede na vse skupaj? Da sta starsa mislila, da ti delata zivljenjsko uslugo s svojim ravnanjem? Da sta bila ponosna nate, da nisi potrebovala njune pomoci ob solanju otrok v mestu in da sta si pripisala zasluge za to, kako sta te dobro vzgojila?
Si pomislila, da danes ne bi bila to kar si, ce ne bi bila prisiljena pri 16 it od doma in skrbeti zase?
Hvala lepa za tako dobro vzgojo, da si prisiljen oditi pri 16-ih od doma.Meni vse skupaj bolj diši na odrasli egoizem, otroci pa so zrastli spotoma, kot kopriva za plotom.Temu se danes reče :zanemarjanje.
"ni grozno", očitno s svojim ozkim pogledom in vsiljenimi normami, kaj je prav in kaj ne, nikoli ne boš dojela (kaj šele razumela) nianse v odnosih. Svet ni črno bel in z odtenki se da neizmerno lepše živet.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 20 Avg 2016 13:02