Pozdravljeni!
Ja res, je vsi imamo več različnih strahov. In nekateri naši strahovi so večji in nekateri manjši. Razlikujejo se tudi v pogostosti pojavljanja, pa v tem kako uspešno jih obvladamo … Predvsem je pomembno, da si jih ne tajimo, da si jih priznamo. Tako kot si priznate vi svoj strah pred neuspehom in pomembno je, da nas ne prežame, da nam ne »popije« preveč naše energije. Najbolje je, da se naučite s takimi deli sebe pogovarjati in to v lepem, prijaznem tonu. Kot npr.: »O.k. strahec, govoriš mi, da obstaja možnost, da mi ne uspe. Prav, vzeto na znanje. Sprejmem. Hvala za skrb. No pa poglejva, kaj se bo zgodilo, če mi res ne uspe. ..« Pa poglejva tokrat midva. Mislite, da bi vas prijatelji zapustili, če bi padli letnik? A mislite, da ste boljši prijatelj, če naredite vse izpite odlično? Hm? In, če bi bil zabiti, gotovo ne bi bil na fakulteti, kaj pravite? Ljudje, ki ne podprejo ljudi, ko le tem nekaj spodleti oz. se iz njihove spodrsljaja norčujejo, so ljudje, ki si ne priznajo lastnega strahu pred neuspehom in zato ne moremo biti sočutni, saj niso v stiku s tem delom sebe. Torej, kako se nekdo obnaša ob neuspehu drugega, več pove o njem kot o tistemu, ki ni uspel.
Problem, ki ga vidim pri vas, in ki je zelo pogost, je ta, da svojo vrednost enačite z uspehi. In pišete o pogosti borbi sami s seboj, to pa je stres na stres, stres, ki si ga ustvarjate sami s svojim odnosom do sebe. In zdaj ste še odrezali od vse zabave, da bo še manj sproščenosti in še več napetosti.
Potrebno je delati drugje, kot pa kaznovati sami sebi. Znižati je potrebno vrednost, ki jo pripisujete uspehu. Del odraščanja je tudi v tem, da se naučimo, da ne bomo vedno uspešni. Nemogoče je, da bi nam vedno v vsem uspelo. Pomembno je , da se naučimo sprejeti neuspehe, ne da zapademo v depresijo in ne da mislimo, da smo največje zgube. Seveda ni to neka prijetna stvar, seveda si vsi želimo, da bi bili samo uspešni, samo nismo. Tudi tisti, ki kažejo navzven zgodbo uspeha, so imeli padce in vzpone na svoji poti. Kar preberite si kakšno biografijo uspešnih ljudi, kaj vse so doživeli v življenju. Merite svojo uspešnost v svoji vztrajnosti, v odnosu do sebe tudi v trenutkih, ko niste najbolj zadovolji sami s seboj. In vnaprej se pripravite na neuspeh, ne glede ali bo prišel ali ne. Ker tako boste že vedeli, kako ravnati in bo lažje. Npr.: Če mi ne bo uspelo, bom najprej poklical tega in tega človeka, da mi da tolažbo, potem bom nekaj časa žalosten nato pa bom npr. ponovno poskusil… Pomembno pa je, da si daste že v naprej jasno navodilo, da si boste ves čas stali ob strani z ljubeznijo in ne kritiko. Tisti glas, ki bo znotraj vas kričal, da ste zguba, boste poslali na dopust. In prosim poskusite uporabiti še humor. Mogoče mislite, da sem premalo resno vzela vaš problem. Nisem ga, vem kako je pereč ampak verjemite mi, da če mu boste zmanjšali pomembnost, bo veliko lažje v vašem življenju.
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Ja res, je vsi imamo več različnih strahov. In nekateri naši strahovi so večji in nekateri manjši. Razlikujejo se tudi v pogostosti pojavljanja, pa v tem kako uspešno jih obvladamo … Predvsem je pomembno, da si jih ne tajimo, da si jih priznamo. Tako kot si priznate vi svoj strah pred neuspehom in pomembno je, da nas ne prežame, da nam ne »popije« preveč naše energije. Najbolje je, da se naučite s takimi deli sebe pogovarjati in to v lepem, prijaznem tonu. Kot npr.: »O.k. strahec, govoriš mi, da obstaja možnost, da mi ne uspe. Prav, vzeto na znanje. Sprejmem. Hvala za skrb. No pa poglejva, kaj se bo zgodilo, če mi res ne uspe. ..« Pa poglejva tokrat midva. Mislite, da bi vas prijatelji zapustili, če bi padli letnik? A mislite, da ste boljši prijatelj, če naredite vse izpite odlično? Hm? In, če bi bil zabiti, gotovo ne bi bil na fakulteti, kaj pravite? Ljudje, ki ne podprejo ljudi, ko le tem nekaj spodleti oz. se iz njihove spodrsljaja norčujejo, so ljudje, ki si ne priznajo lastnega strahu pred neuspehom in zato ne moremo biti sočutni, saj niso v stiku s tem delom sebe. Torej, kako se nekdo obnaša ob neuspehu drugega, več pove o njem kot o tistemu, ki ni uspel.
Problem, ki ga vidim pri vas, in ki je zelo pogost, je ta, da svojo vrednost enačite z uspehi. In pišete o pogosti borbi sami s seboj, to pa je stres na stres, stres, ki si ga ustvarjate sami s svojim odnosom do sebe. In zdaj ste še odrezali od vse zabave, da bo še manj sproščenosti in še več napetosti.
Potrebno je delati drugje, kot pa kaznovati sami sebi. Znižati je potrebno vrednost, ki jo pripisujete uspehu. Del odraščanja je tudi v tem, da se naučimo, da ne bomo vedno uspešni. Nemogoče je, da bi nam vedno v vsem uspelo. Pomembno je , da se naučimo sprejeti neuspehe, ne da zapademo v depresijo in ne da mislimo, da smo največje zgube. Seveda ni to neka prijetna stvar, seveda si vsi želimo, da bi bili samo uspešni, samo nismo. Tudi tisti, ki kažejo navzven zgodbo uspeha, so imeli padce in vzpone na svoji poti. Kar preberite si kakšno biografijo uspešnih ljudi, kaj vse so doživeli v življenju. Merite svojo uspešnost v svoji vztrajnosti, v odnosu do sebe tudi v trenutkih, ko niste najbolj zadovolji sami s seboj. In vnaprej se pripravite na neuspeh, ne glede ali bo prišel ali ne. Ker tako boste že vedeli, kako ravnati in bo lažje. Npr.: Če mi ne bo uspelo, bom najprej poklical tega in tega človeka, da mi da tolažbo, potem bom nekaj časa žalosten nato pa bom npr. ponovno poskusil… Pomembno pa je, da si daste že v naprej jasno navodilo, da si boste ves čas stali ob strani z ljubeznijo in ne kritiko. Tisti glas, ki bo znotraj vas kričal, da ste zguba, boste poslali na dopust. In prosim poskusite uporabiti še humor. Mogoče mislite, da sem premalo resno vzela vaš problem. Nisem ga, vem kako je pereč ampak verjemite mi, da če mu boste zmanjšali pomembnost, bo veliko lažje v vašem življenju.
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Statistika: Objavljeno Napisal Mateja D. — 01 Nov 2016 19:49