V neki vasi med mestom Kamnikom in gradom Volčjim potokom sta se dve dekli dogovorili, da bosta šli v sveti noči k studencu, ki teče skozi bližnji gozdič, in o polnoči pogledali v vodo, da bi v njej uzrli svojega bodočega ženina.
Prisluškoval pa je čvrst, mlad kmečki hlapec in slišal njun načrt, ne da bi ga bili niti najmanj opazili.
Ker bi bil rad imel eno le-teh dveh, se mu je zdelo, da bi bil imeniten pomoček, če bi jima mogel svojo podobo pokazati v vodi in s tem prikrojiti prerokbo.
Zato je šel pred njima v gozd k omenjenemu studencu, se vzpel na drevo in sedel na vejo, ki jo je drevo molilo precej daleč od sebe, prav nad studenec.
Tako je sedel in hrepeneče čakal, da bi dekleti prišli.
Med drugim je bil slišal, kako sta druga drugi predpisali postavo in pravilo, da ne bo nobena pogledala kvišku ne nazaj in da ne bo nič govorila, zakaj navadno je pri takih praznoverskih rečeh zapovedan molk, po mojem mnenju zato, da ne bi radovednim raziskovalcem morda nehote iz strahu ali začudenja ušlo iz ust božje ime, ki ga satan nerad sliši.
Noč je bila precej svetla in jasna, tako da sta naši dve moža željni upali čim jasneje ugledati podobo svojega ljubčka; tudi zaljubljeni kranjski koridon je domneval, da se mu bo obraz čim popolneje zrcalil iz studenca.
Ko sta dekli prav zaverovani prišli do studenca, sta natančno in pazljivo pogledali v vodo.
Kmečki hlapec, ki je to opazil, je iztegnil glavo bolj naprej, da bi se njegovo obličje kar najbolje videlo v vodi, ki je stala tam kakor široka luža ali mlaka.
Toda glej! Mlaka je kmalu oživela, zakaj preden se je vaški kurtizan zavedel, se je veja odlomila in ga izpustila, tako da je z velikim hrupom in šumom štrbunknil v vodo.
Obe amarili ali vaški nimfi, ki nista nič drugega mislili, ko da se je živi hudič zagnal v vodo, sta prepadeni zbežali, a zaljubljenemu kmečkemu zvitorepcu je mrzla kopel brez dvoma precej ohladila ogenj.
Mladi kmetici sta nato smrtno zboleli in ena je čez nekaj časa tudi umrla, kar je – kakor menijo – povzročil prestani strah.
Kasneje so gozdič imenovali Kurbin boršt.
J.V.Valvasor - Slava vojvodine Kranjske
Prisluškoval pa je čvrst, mlad kmečki hlapec in slišal njun načrt, ne da bi ga bili niti najmanj opazili.
Ker bi bil rad imel eno le-teh dveh, se mu je zdelo, da bi bil imeniten pomoček, če bi jima mogel svojo podobo pokazati v vodi in s tem prikrojiti prerokbo.
Zato je šel pred njima v gozd k omenjenemu studencu, se vzpel na drevo in sedel na vejo, ki jo je drevo molilo precej daleč od sebe, prav nad studenec.
Tako je sedel in hrepeneče čakal, da bi dekleti prišli.
Med drugim je bil slišal, kako sta druga drugi predpisali postavo in pravilo, da ne bo nobena pogledala kvišku ne nazaj in da ne bo nič govorila, zakaj navadno je pri takih praznoverskih rečeh zapovedan molk, po mojem mnenju zato, da ne bi radovednim raziskovalcem morda nehote iz strahu ali začudenja ušlo iz ust božje ime, ki ga satan nerad sliši.
Noč je bila precej svetla in jasna, tako da sta naši dve moža željni upali čim jasneje ugledati podobo svojega ljubčka; tudi zaljubljeni kranjski koridon je domneval, da se mu bo obraz čim popolneje zrcalil iz studenca.
Ko sta dekli prav zaverovani prišli do studenca, sta natančno in pazljivo pogledali v vodo.
Kmečki hlapec, ki je to opazil, je iztegnil glavo bolj naprej, da bi se njegovo obličje kar najbolje videlo v vodi, ki je stala tam kakor široka luža ali mlaka.
Toda glej! Mlaka je kmalu oživela, zakaj preden se je vaški kurtizan zavedel, se je veja odlomila in ga izpustila, tako da je z velikim hrupom in šumom štrbunknil v vodo.
Obe amarili ali vaški nimfi, ki nista nič drugega mislili, ko da se je živi hudič zagnal v vodo, sta prepadeni zbežali, a zaljubljenemu kmečkemu zvitorepcu je mrzla kopel brez dvoma precej ohladila ogenj.
Mladi kmetici sta nato smrtno zboleli in ena je čez nekaj časa tudi umrla, kar je – kakor menijo – povzročil prestani strah.
Kasneje so gozdič imenovali Kurbin boršt.
J.V.Valvasor - Slava vojvodine Kranjske