Ko sem bila na tem,da drugič naredim samomor , sem bila sama,osamljena ,nerazumljena.
S partnerjem s katerim sem živela,sem se že pred časom razšla.
Življenske težave,ki so se mi nakopičile v določenem obdobju življenja,so se mi zdele nepremostljive. V svoji okolici nisem imela niti enega človeka,ki bi mu lahko zaupala in ki bi mi rekel vsaj kakšno vzpodbudno besedo.
Ljudje okoli mene vsi srečni,polni raznoraznih zgodb o uspehih,jaz pa tam med njimi vsa izgubljena in tako ,tako žalostna,čeprav jim tega nisem pokazala.
Sram me je bilo,da bi kdorkoli vedel za mojo stisko .
Svojo žalost sem tako ob večerih utapljajala ob vinu ,solzah in dnevniku,ki sem ga pisala.
Žalost ,depresija ,obup ,so se samo stopnjevali , moje življenske težave pa tudi.
Z materjo se nisem mogla pogovoriti,saj je bila kronični alkoholik, oče pa je pred leti naredil samomor.
Bila sem čisto na dnu in dileme o tem,da naredim samomor sploh ni bilo več. Samo kako?
To,da bi se obesila, se nisem odločila,ker sem menila,da se ne bi znala. Tudi pištole nisem imela. Nisem pa želela boleče smrti.
Tako sem vzela velike količine uspavalnih tablet in velike količine alkohola.
No , verjetno ni treba poudarjati ,da samomor ni uspel,saj se je moje telo odzvalo drugače,kot sem pričakovala.
Po tem neuspelem poiskusu,sem najprej rabila precej časa,da si je moje telo opomoglo.
Sedaj ,ko je že precej let od neuspešnega tretjega poiskusa,sedaj ne mislim več na samomor.
Kajti,potem ,ko si totalno na dnu,je težko iti še globje.
Greš lahko samo navzgor.
Sedaj na stvari gledam drugače.
Svoj način življenja sem popolnoma spremenila.
Probleme,ki nastajajo v vsakdanjem življenju rešujem sproti.
Ne jemljem tablet,ampak za svojo dušo si pomagam z različnimi oblikami-recimo temu hobiji,kot je astrologija,ki jo aktivno študiram že več let in ,ki mi pomaga ,da predvidim pozitivne in negativne dogodke v življenju, prav tako pa sem šele z njeno pomočjo spoznala tisti del sebe,na katerega mi nobena šlogarica prej ni znala odgovoriti.
Lahko rečem ,da sem se pomirila sama s seboj in da se bo Matilda že sama odločila kdaj bo prišla na obisk.
Tistih ljudi ,ki bi jim lahko zaupala in bi mi nudili iskreno prijazno besedo, ,tistih pa še vedno ni.
__
Tudi na tem forumu se pogosto dogaja ,da se namesto prijaznih besed,ki jih morda nekdo potrebuje v danem trenutku, nanj usujejo komentarji ,ki so milo rečeno neprimerni in ,ki še kako lahko vplivajo na samozavest in odločitve posameznika.
Žalostno je to.
Veliko manj bi bilo samomorov,če bi se ljudje v družinah znali pogovarjati.
Kajti iskren pogovor ima moč. Moč ozdravitve.
In veliko manj bi bilo samomorov,če bi kdaj svojega soseda povabili na kavo. Saj ni nujno ,da bi prišel, a že misel na to,da ga je nekdo povabil bi mu ogrela srce in narisala nasmeh na ustnicah.
S partnerjem s katerim sem živela,sem se že pred časom razšla.
Življenske težave,ki so se mi nakopičile v določenem obdobju življenja,so se mi zdele nepremostljive. V svoji okolici nisem imela niti enega človeka,ki bi mu lahko zaupala in ki bi mi rekel vsaj kakšno vzpodbudno besedo.
Ljudje okoli mene vsi srečni,polni raznoraznih zgodb o uspehih,jaz pa tam med njimi vsa izgubljena in tako ,tako žalostna,čeprav jim tega nisem pokazala.
Sram me je bilo,da bi kdorkoli vedel za mojo stisko .
Svojo žalost sem tako ob večerih utapljajala ob vinu ,solzah in dnevniku,ki sem ga pisala.
Žalost ,depresija ,obup ,so se samo stopnjevali , moje življenske težave pa tudi.
Z materjo se nisem mogla pogovoriti,saj je bila kronični alkoholik, oče pa je pred leti naredil samomor.
Bila sem čisto na dnu in dileme o tem,da naredim samomor sploh ni bilo več. Samo kako?
To,da bi se obesila, se nisem odločila,ker sem menila,da se ne bi znala. Tudi pištole nisem imela. Nisem pa želela boleče smrti.
Tako sem vzela velike količine uspavalnih tablet in velike količine alkohola.
No , verjetno ni treba poudarjati ,da samomor ni uspel,saj se je moje telo odzvalo drugače,kot sem pričakovala.
Po tem neuspelem poiskusu,sem najprej rabila precej časa,da si je moje telo opomoglo.
Sedaj ,ko je že precej let od neuspešnega tretjega poiskusa,sedaj ne mislim več na samomor.
Kajti,potem ,ko si totalno na dnu,je težko iti še globje.
Greš lahko samo navzgor.
Sedaj na stvari gledam drugače.
Svoj način življenja sem popolnoma spremenila.
Probleme,ki nastajajo v vsakdanjem življenju rešujem sproti.
Ne jemljem tablet,ampak za svojo dušo si pomagam z različnimi oblikami-recimo temu hobiji,kot je astrologija,ki jo aktivno študiram že več let in ,ki mi pomaga ,da predvidim pozitivne in negativne dogodke v življenju, prav tako pa sem šele z njeno pomočjo spoznala tisti del sebe,na katerega mi nobena šlogarica prej ni znala odgovoriti.
Lahko rečem ,da sem se pomirila sama s seboj in da se bo Matilda že sama odločila kdaj bo prišla na obisk.
Tistih ljudi ,ki bi jim lahko zaupala in bi mi nudili iskreno prijazno besedo, ,tistih pa še vedno ni.
__
Tudi na tem forumu se pogosto dogaja ,da se namesto prijaznih besed,ki jih morda nekdo potrebuje v danem trenutku, nanj usujejo komentarji ,ki so milo rečeno neprimerni in ,ki še kako lahko vplivajo na samozavest in odločitve posameznika.
Žalostno je to.
Veliko manj bi bilo samomorov,če bi se ljudje v družinah znali pogovarjati.
Kajti iskren pogovor ima moč. Moč ozdravitve.
In veliko manj bi bilo samomorov,če bi kdaj svojega soseda povabili na kavo. Saj ni nujno ,da bi prišel, a že misel na to,da ga je nekdo povabil bi mu ogrela srce in narisala nasmeh na ustnicah.