Pozdravljeni.
Oglasa se vam razocarana mamica in zena. Prosim za razumevanje in brez ocitkov, morem dati ven.
Tako zelo sem razocarana nad mozem.... Sploh ne vem kje naj zacnem. Toliko stvari me moti pri njem in njegovem obnasanju, da bi najraje samo sla proc. Za voljo mirnih zivcev, ker tole vec ne pelje nikamor. Zadnje leto gre vse samo se navzdol. Par primerov.... Moz je sicer vedno bil bolj zaprt clovek, antisocialen, ampak tole zdaj pa presega ze vse meje. Hodi samo se v sluzbo in domov. Prijateljev izven sluzbe nima. Ce se s kom druzimo, so to moji prijatelji, prijatelji z druzinami, otroci se poznajo, so priblizno iste starosti. Moz je nonstop utrujen, doma spi ali gleda tv, otroke vedno zaposli z gledanjem v ekrane in so ze cisto obsedeni, do te tocke, da se samo se prepriramo, ko jima omejujem cas pred ekrani. Z njima noce ven, na zrak, ko so sami doma so pred tvjem. Tudi moz je nonstop na svojem telefonu, igrice, fb.... Postane zelo napadalen, ko ga prosim, ce bi lahko odlozil telefon. Telefon ima nonstop v rokah. Ko ga otroci prosijo za igro, ima telefon pri sebi in zraven igra igrice ali brska po internetu. Njegov edini stik z zunanjim svetom je telefon. Ali pa govori o svoji sluzbi, o cem drugem prakticno vec ne komunicira z mano. Sicer sva naceloma zaposlena v istem podjetju, ampak jaz res ne zelim z njim govoriti o tem. On to ve, ampak kot da ne zmore govoriti z mano o nicemer drugem kot o tem. Ali ne zeli, ne vem. Ko ima prost dan v sluzbi, je tako nemaren, da ni za verjet. Sposoben se ni niti stusirati ali umiti zob. Za sluzbo je vedno urejen. Za sluzbo tudi vstane zjutraj, medtem ko za otroke z veliko tezavo. Od doma je konstantno v kontaktu z sodelavci, medtem ko meni niti ne dvigne telefona, ko nismo skupaj recimo. Pa je skos na telefonu. Pri njem ze dalj casa nimam obcutka varnosti, spostovanja. Njemu je samoumevno katere stvari bom naredila. On se ne potrudi, da bi mi kaksno delo olajsal, nisva partnerja kot bi morala biti. Z njim se pocutim, kot da je moj sostanovalec, ne moj moz. Res sem razocarana, jezna... Pogovarjati se ne zeli, pravi da nimava tezav. Ali pa postane siten, zadircen, uzaljen. Kaj poleg pogovora mi sploh ostane za narediti? Zmanjkuje mi energije, res mi.
Hvala za kakrsnikoli nasvet ali mnenje.
Oglasa se vam razocarana mamica in zena. Prosim za razumevanje in brez ocitkov, morem dati ven.
Tako zelo sem razocarana nad mozem.... Sploh ne vem kje naj zacnem. Toliko stvari me moti pri njem in njegovem obnasanju, da bi najraje samo sla proc. Za voljo mirnih zivcev, ker tole vec ne pelje nikamor. Zadnje leto gre vse samo se navzdol. Par primerov.... Moz je sicer vedno bil bolj zaprt clovek, antisocialen, ampak tole zdaj pa presega ze vse meje. Hodi samo se v sluzbo in domov. Prijateljev izven sluzbe nima. Ce se s kom druzimo, so to moji prijatelji, prijatelji z druzinami, otroci se poznajo, so priblizno iste starosti. Moz je nonstop utrujen, doma spi ali gleda tv, otroke vedno zaposli z gledanjem v ekrane in so ze cisto obsedeni, do te tocke, da se samo se prepriramo, ko jima omejujem cas pred ekrani. Z njima noce ven, na zrak, ko so sami doma so pred tvjem. Tudi moz je nonstop na svojem telefonu, igrice, fb.... Postane zelo napadalen, ko ga prosim, ce bi lahko odlozil telefon. Telefon ima nonstop v rokah. Ko ga otroci prosijo za igro, ima telefon pri sebi in zraven igra igrice ali brska po internetu. Njegov edini stik z zunanjim svetom je telefon. Ali pa govori o svoji sluzbi, o cem drugem prakticno vec ne komunicira z mano. Sicer sva naceloma zaposlena v istem podjetju, ampak jaz res ne zelim z njim govoriti o tem. On to ve, ampak kot da ne zmore govoriti z mano o nicemer drugem kot o tem. Ali ne zeli, ne vem. Ko ima prost dan v sluzbi, je tako nemaren, da ni za verjet. Sposoben se ni niti stusirati ali umiti zob. Za sluzbo je vedno urejen. Za sluzbo tudi vstane zjutraj, medtem ko za otroke z veliko tezavo. Od doma je konstantno v kontaktu z sodelavci, medtem ko meni niti ne dvigne telefona, ko nismo skupaj recimo. Pa je skos na telefonu. Pri njem ze dalj casa nimam obcutka varnosti, spostovanja. Njemu je samoumevno katere stvari bom naredila. On se ne potrudi, da bi mi kaksno delo olajsal, nisva partnerja kot bi morala biti. Z njim se pocutim, kot da je moj sostanovalec, ne moj moz. Res sem razocarana, jezna... Pogovarjati se ne zeli, pravi da nimava tezav. Ali pa postane siten, zadircen, uzaljen. Kaj poleg pogovora mi sploh ostane za narediti? Zmanjkuje mi energije, res mi.
Hvala za kakrsnikoli nasvet ali mnenje.