Iskreno je napisal/a: ↑Iskreno?
Bom tu napisala, vem, da vas bo veliko reklo, da sem ubrisana, naj bom vesela, da imam zdravje itd.
Presrečna sem, hvala vesolju, da skrbi za to, da smo zdravi, kolikor pač smo.
Torej: žalostna, depresivna, na pomirjevalih, ker bi drugače iz kože skočila. Imam par dni dopusta od naporne službe, doma 3 najstniki, ki ždjo po sobah in 4.- mož, s katerim sva popolnoma odtujena. Nima druge, ker je ves čas doma ali v službi. Ima pač svoje hobije, ki so popolnoma drugi kot moji.
Vsak naredi svoje, najnujnejše, potem pa magla.
Ne rečem, tudi meni odgovarja, da me pustijo pri miru, da delam ročno delo in berem. Ves čas sem v svoji sobi in samo premlevam.
Čedalje bolj in več (verjetno je to znak tihega upora) mislim na bivšo ljubezen. Včasih me ima, da bi mu napisala, lar na blef, na mail, ker na družabnih omrežjih ga ni, če je srečen z ženo in otroki. Se mi zdi, da bi kar šla z njim, ampak ne tako, da bi varala, ne jaz ne on, da bi se kar zmenila in šla zase. To fantaziram.
In sem čedalje bolj nesrečna, vem, da tudi.letos ne bom prejela voščila od svojega moža, tako kot ga vpričo otrok nisem lani.
Jočem, pomagajo mi edino pomirjevala. Žal.
Razumem te.
Življenje mene nikoli ni prav razvajalo.
Pridejo trenutki, ko je res težko.
Tudi meni iz najhujšega včasih pomagajo pomirjevala.
Ne oziraj se na ‘pametovanja’, določenih, ki te obtožujejo, da si si sama kriva za to.
Taki, slej, ko prej tudi sami pristanejo na realnih tleh, ker so bili “prepametni”.
Že večkrat videno.
Ni pametno kogarkoli obsojat, če nisi prehodil kilometer v njegovih čevljih.
Srečno in drži se!