Zartrose je napisal/a: ↑Spadaj sam k sebi, pa bo. Itak se rodiš sam in umreš sam, ti si tisti ki si moraš stati ob strani in se zanesti nase, boh ne daj komu bit rezerva ejj..
Biti osamljen ni enako biti sam.
Si se že od malega ob skrbnikih počutil tako? Te niso sprejemali takega kot si, pa si ustvaril maske, s katerimi še danes živiš? Te niso nikdar slišali, videli, v resnici?....................
Jaz sem tak. Zmeraj sem se počutil osamljenega, odrinjenega in nerazumljenega. Vedno sem bil zapečkar, piflar, nažigal računalniške igre, visel na internetu ipd. Tiha voda. Športni tip nisem bil. Vse sem stavil na izobrazbo (Pač sj veste: "uči se, da ti ne bo treba delati").
Med študijem sem se družil z ljudmi, ampak so prišli taki neznosni občutki tesnobe v trebuhu, parkrat sem se kam skril in začel jokat. Bil sem tudi 2x nesrečno zaljubljen in sta me že zavrnitvi zaboleli. S težavo sem diplomiral na 1.bolonjski stopnji, nadaljeval z magisterijem, ampak ni šlo več naprej. Trenutno uradno pavziram, ampak od tega je že 5 let!
Sekiram se za preteklost, da sem zapravil življenje in storil napačne odločitve, ker se nisem dovolj dobro poznal. Trenutno delam v avtomobilski tovarni v NM stalno nočno izmeno že 3 leta in porabim z delom in vožnjo 13 ur. Nimam lajfa. Ljudje mi dostikrat ne odgovorijo na SMS-e ali pa na chatih in tko sm socialne stike skoraj izgubil, občasno se še s kom dobim, če se urniki poklopijo, to je pa to. Še takrat me je sram pred ljudmi, kam in kako globoko sem padel. Samo razlagam o svojih problemih. Dopusti in prazniki so najtežji, ker vidim, kako prazno življenje imam. Sami ekstremi: prej tono časa, malo denarja, ful idej, predstav in sanj, kaj bi hotel, družba, zdj imam denar, a ne časa, energije, zamorjen in zagrenjen, huje kot kak vsega naveličan penzioner. Star pa 30.
Nimam pojma o lajfu, odnosih, kako se znajdit, se potegnit zase, slediti sebi in kaj ukreniti. Samo slepo sledil institucijam, ubogal avtoritete, ne pogledal izven okvirjev, kaj sam probal in vztrajal. Bojim se, da bom moral živeti za veliko bajto, k jo bo treba vzdrževat in za starša, k se bosta upokojila. Zelo tesnobno se počutim, da mi je zmanjkalo časa in prostora zame in za svoje želje in ambicije, pa še to se bojim, da jih ne bom mogel uresničiti zaradi bojazljivosti, lenobe in prebujne domišljije.