meni tudi ni napisal:zakaj dva otroka napisal:za meni tudi ni. Mi je vse jasno, samo to ne, kako to, da si mu dvakrat nastavila, da ti naredi otroka, potem si ti je pa zagravžal. A prej pa ni bil prostak?
Je bil, ves čas, ampak človek pač upa - jaz sem upala, da bo pa počasi le šlo na bolje, da bo vsaj tisti "minimum" le zmogel, razumel. Pa nisem samo čakala na čudež izpod neba, govorila, razlagala, dajala pobudo - nisem se mu umikala. Pa do rojstva 2. otroka se je tudi on še vsaj malo potrudil, od takrat dalje pa samo še po njegovo. Kljub temu ga nisem nikdar in nikoli mela namena prevarat, samo umikala sem se mu oz. pač "potrpela" tiste 2-3 x na mesec. Brez občutkov, brez česarkoli - on si je vzel, kar mu pripada in to je to.
Ne, ne bom se ločila, ker ga cenim. Kljub vsemu, spoštujem to, da je on meni stal ob strani. Čeprav je res, da sem jaz šla z njim skozi zelo hude stvari, še preden sva imela otroke, skozi zelo hudo poškodbo, bolezen in ostala z njim. Pred poroko - lahko bi odšla, me ni nič vezalo nanj, pa nisem. 3 leta zdravljenj, rehabilitacij, finančne stiske, ko sem sama nosila finančno breme - nikoli nisem niti pomislila, da bi ga zapustila. Ker ima ob slabih tudi dobre lastnosti, celo odlične. Počasi se je sestavil, poročila sva se. Čez leta, po porodih sem zbolela sama, izgubila službo in takrat je on meni stal neomajno ob strani. Danes sva najhujše prebrodila, on je popolnoma okreval, jaz tudi, očitno pa on misli, da se mu ni treba več truditi. Ker prej se je, ja, ne vedno, ampak vsaj včasih. Zdaj se že par let ne spomnim, da bi prišel do mene nežno, pozorno, da bi mi dal vedet, da sem tudi jaz pomembna, ne samo on.
Ja, vsak lahko reče, da sem praxica. Mogoče sem res. Vem, da tega, kar zdaj živim, nikoli nisem hotela, še manj iskala ali načrtovala, niti pod razno! Vem pa tudi, da sem na novo zaživela in da si ne predstavljam, kako sem živela prej.
Oče mojega partnerja je tak prostak, pa ne samo doma, za štirimi stenami, ampak tudi na kakšnih družinskih slavjih, da nam je vsem nerodno.
Isto rine v "taščo", a se bo danes kaj seksalo, se naslanja na njo in drgne (pred vsemi), se prime za mednožje in pripomni kaj čim bolj mastnega ... Moj partner je bil obseden z masturbiranjem in porniči, že od majhnega, začel je že, ko sploh še ni imel semenske tekočine - si ga je drgnil do orgazma, pozneje, kot najstnik, tudi po 20-krat na dan ... Porniči itak, iskal posebne posnetke, položaje, ma ni da ni. Grozno. Ampak je bil hkrati vsaj sposoben imeti tudi odnose s puncami, ženskami, sicer šele po 20. letu, pa vendar. Mlajši brat, zdaj je star 30, v življenju še ni ženske prijel niti za roko, kaj šele kaj drugega, pa je luštkan, postaven, brihten, ima faks, dobro službo. Ampak živi doma, iz službe gre direkt domov, doma bere, comp, spat in zjutraj v službo. V srednji šoli in na faksu so ga punce obletavale, on pa nič, zdaj jih pač niti nima kje srečat. Da je meni rekel kaj več kot živjo, je rabil leta, bog ne daj, da sem se usedla zraven njega na kavč (na primerno razdaljo), je kar šel v svojo sobo. Mogoče je homoseksualec, ampak tudi za fante se ne zanima. Nima niti prijateljev. Moj partner je prepričan, da zaradi fotra, ker je bratu še stokrat težje prenašati njegove neslanosti.
Nočem reči, da to vse otroke lahko tako globoko zaznamuje, ampak ta dva je zelo.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 05 Maj 2016 16:29