woody allen napisal:študent 1994 napisal:Za mene si tudi kur... Nisi Imela dovolj drugih moških, si ga mogla mami prevzet?
Če je ona kurba, ker je spala z maminim mladim priležnikom, kaj je potem on, ki je spal praktično s svojo mladoletno posvojenko? Woody Allen? LOL In kaj je njena mati, da je njemu oprostila skok med rjuhe z njenim lastnim otrokom? Mia Farrow sigurno ne. Še ona je imela do posvojenke več materinskega nagona.
Ne vem kako se je do svoje posvojenke obnašal Woody Allen, kako je z vloge očeta prešel na vlogo ljubimca.
V mojem primeru mamim partner meni ni nikoli poskušal igrati očeta. Pravzaprav sploh ni vedel kako naj se obnaša do naju z bratom, zato smo se nekaj časa bolj kot ne raje vsi izogibali drug drugega, sploh nismo komunicirali, živeli eden mimo drugega.
Potem ko se je brat odselil, sem bila več časa sama. Lažje se mi je približal in lažje sem tudi sama sprejela njegovo bližino. Ampak namesto prijateljskih odnosov, se je vse skupaj zapletlo v nekaj povsem drugega. Veliko mi je govoril o tem, da je bil podobno kot jaz takrat, tudi sam precej neizkušen ko se je zapletel z mojo mamo. Govoril je kako je to težko, ko si z nekom v spolni odvisnosti. Da težko prekineš ta odnos, če samo s to osebo seksaš in podobno. Da tega ne morem razumet, ker še nimam spolnih izkušenj itd. do tega, da je nekega dne rekel, da si želi okusit tudi mlajšo žensko in prepričevanje, da to izkušnjo potrebujeva oba. Sliši se neumno, vem, takrat je delovalo drugače.
gola resnica napisal:Adrienne napisal:... v bistvu pa sem z uvodnim zapisom želela še koga vzpodbuditi k temu, da tudi sam opiše morebitno svojo izkušnjo s tem, kako je (bilo), če si mama omisli precej mlajšega partnerja.
Rada bi verjela, da so takšne zveze možne ali celo "normalne". Tudi v družinah, kjer ni najstniških hčera, ki bi vse skupaj oteževale. Pa ne morem. Najbrž tudi zato, ker imam s tem takšno izkušnjo kot jo pač imam.
Meni je pa res lepo, da z nami deliš svojo zgodbo. Tudi način kako jo, mi je všečen. Razliko med teboj in mnogimi drugimi vidim pa le v tem, da ti dopuščaš možnost, da tako ni, kot misliš da je.
Napake v življenju smo delali in jih še delamo vsi, ampak večina ljudi se je tako izgubilo, da se niti najti nočejo več. Kar pišeš razumem, da se poplnoma enako dogaja tvoji mami, oče pa se je še pravočasno vrnil, zato mu je uspelo se stabilizirati.
Tukaj pa vidim napako:
"Kar se moje mame tiče, je bila ona, kolikor je meni znano, v zakonu zvesta. Mogoče samo nesrečna in osamljena ter tako po čustveni kot tudi po seksualni plati lačna ljubezni."
Ki zna biti usodna tudi za tebe in tvojo družino. Vidim/menim, da (tudi ti) ne razumeš enega osnovnih pravil življena/odnosov. Če ti je vredno lahko o tem podebatirava, za začetek pa probaj sama razmisliti kaj v citiranem je nelogično, oz je tvoja mama naredila bistveno napako svojega življenja, ki so ji sledile logične posledice.
Govorim o tem kako se je ona počutila. Kako je ona tudi meni pozneje razlagal svojo situacijo.Je glede tega pozneje poiskala tudi neko svetovalnico.
Sem že napisala, da so moji pogledi na življenje, pa tudi na odnose povsem drugačni.
Še vedno verjamem tudi to, da ni nujno, da nas izkušnje iz otroštva in mladostništva zaznamujejo za celo življenje.
Moja mama in oče sta oba iz urejenih družin. Tudi njuni bratje in sestre živijo umirjeno, urejeno življenje. Potemtakem bi morala biti njuna zveza idealna, življenje pa super?
Prej bi rekla, da je v življenju tako, da dobiš od njega tisto in toliko kolikor sam vlagaš. Tudi v odnose. In ne zgolj in samo tisto, kar ti je v zibelko položeno.
Jaz odgovarjam za SVOJE napake in tudi popravljam samo SVOJE napake, če je to sploh možno.
Ne morem pa odgovarjat za napake moje mame, popravljat njeno življenje. Niti se ne mislim zaradi njih sama sebi smilit do konca življenja. Jaz na to ne gledam tako. Kot sem že napisala, verjamem, da sem do neke mere sama kreatorka svoje usode in napakam staršev vnaprej ne pripisujem fatalnih posledic za njihove otroke.
Marsikomu ni bilo življenje z rožicami postlano, pa se je dvignil iz tega in iz svojega življenja nekaj naredil. Življenje je boj. Nismo vsi rojeni borci. Lahko pa sčasoma se vsi naučimo boriti. In zmagovati v svojih osebnih bitkah, tudi če morda z vidika koga drugega zgledamo vojni poraženci.
***************
Z zanimanjem sem prebrala vse vaše odgovore in komentarje in vsakemu od vas dam na nek način prav, v vseh mnenjih je nekaj resnice. Tudi v tistih, ki izpostavljajo moje neprimerno ravnanje.
Res je, človek je samostojno bitje in pravico ima se o svojem življenju svobodno odločat. Tudi mame. Res pa je tudi, da so te vsaj uradno do 18. leta odgovorne tudi za svoje otroke. Ne da se ali bi se morale žrtvovati zanje, samo vsaj dvakrat bi lahko premislile preden sprejemajo odločitve, ki ne vplivajo samo na njihovo življenje, temveč tudi na življenje njihovih otrok.
Pogrešam pa v komentarjih kakšno osebno izkušnjo s podobno situacijo, torej najstnik in mama s precej mlajšim partnerjem. Resnično me zanima kako so se s podobnimi zadevami spopadali drugi. Morda v primerih, ko so se takšne zveze obdržale dalj časa in je bil posredi še kakšen otrok z novim partnerjem. Spomnim se, da je naju z bratom najbolj begalo to, kaj bo, če si mama omisli še enega otroka. In kaj bo, če ostane sama z otrokom. Pozneje mi je celo priznala, da je hotela imet otroka, a ni mogla zanosit.
Žal situacija, ko ima oče veliko mlajšo partnerko ni ista. Tudi zaradi kulturnih vzorec in še tisoče drugih stvari. Pa tudi otroci to lažje sprejmejo.
Kakorkoli, hvala za zanimivo debato, pa radi se imejte in spoštujte drug drugega. :)
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 08 Maj 2016 17:59