Spoštovani!
Pri demenci gre v prvi vrsti za zmanjšanje duševnih zmožnosti, pri čemer lahko pride do okvar spomina, mišljenja, presoje, učenja ter propadanja osebnosti. Potek bolezni navadno napreduje počasi, zlasti pri bolnikih, kjer se demenca pojavi relativno kasno (po 65 letu starosti).
Demenco lahko povzroči več kot sto različnih vzrokov, pri čemer pa je daleč najpogostejši vzrok Alzheimerjeva bolezen, kjer v prvi vrsti prihaja do patoloških, degenerativnih sprememb v delu možganov, ki so odgovorni za oblikovanje dolgotrajnega spomina. Dokaj pogosta je tudi demenca zaradi bolezni možganskega žilja (vaskularna demenca), redko pa jo povzročajo hormonske motnje, tumorji ali okužbe.
Zavedati se moramo, da demenca kljub vsemu ni normalen pojav staranja. Samo staranje, seveda pri vseh ljudeh povzroča določene spremembe v možganih, zaradi katerih ljudje v določeni meri izgubljamo spomin (še posebej kratkoročni spomin) in se težje na novo učimo. Kljub temu, pa omenjene spremembe ne vplivajo na zmožnosti normalnega delovanja. Po drugi strani pa gre pri demenci za patološke spremembe, ki se kažejo v veliko pomembnejšem zmanjšanju duševnih sposobnosti, pri čemer se le-to sčasoma samo še poslabšujejo.
Poznamo dve obliki Alzheimerjeve bolezni: zgodnjo obliko, ki se običajno pojavi pred 65. letom starosti in pozno obliko, ki se običajno pojavi po 65. letu. Izid in hitrost napredovanja demence sta slabša pri zgodnji obliki, saj bolezen hitreje napreduje.
Ko se Alzheimerjeva demenca pojavi pri starejših, je v začetku lahko praktično povsem neopazna. Prvi znak je običajno izguba kratkoročnega spomina, lahko pa se bolezen začne tudi z depresijo, tesnobo ter drugimi osebnostnimi motnjami. Sčasoma postajajo spremembe opaznejše in na žalost takšen bolnik prej ali slej ne more več normalno funkcionirati v družbi. Bolnik z Alzheimerjevo demenco postopoma izgublja voljo do dela in drugih aktivnosti, hkrati izgublja tudi zanimanje za družabno življenje, zato potrebuje pogostejši nadzor. Ko bolezen še napreduje, je sčasoma pri takšnem bolniku žal potrebna tudi stalna popolna oskrba, saj sam postopoma postaja nesposoben zagotavljanja lastnih osnovnih življenjskih potreb in funkcij.
Od začetnega pojava demence tipa Alzheimer do potrebe po stalni, popolni oskrbe, ki jo takšen bolnik potrebuje, običajno mine nekje med tremi in dvajsetimi leti, v povprečju nekje med osmimi in devetimi leti. Ta čas je seveda, kot že večkrat rečeno, v veliki meri odvisen od pravočasnega, čim zgodnejšega odkritja bolezni in posledično pravočasnega pričetka z zdravljenjem. Čas je seveda v veliki meri odvisen tudi od ustrezne izbire zdravila - odziva posameznika na izbrano zdravljenje, splošnega psiho-fizičnega stanja bolnika in nedvomno od podpore in razumevanja okolice v kateri takšen bolnik živi.
Alzheimerjeva bolezen žal še ni ozdravljiva, kar pomeni, da bolezen kljub zdravljenju še vedno napreduje. Ne glede na to pa je zdravljenje te bolezni z zdravili izredno pomembno, saj lajša posledice bolezni - pomembno izboljša funkcioniranje bolnika in upočasni napredovanje znakov bolezni. Zdravila izboljšajo mišljenje in spomin bolnika, dnevna opravila postanejo tako lažja, manj pa je tudi vedenjskih motenj bolnika
Pri bolnikih z demenco je poleg samega zdravljenja pomembno predvsem, da čim dlje ostanejo aktivni in se v okviru svojih zmožnosti ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih zanimajo. Pomembno je tudi uživanje uravnotežene prehrane z zadostno količino mineralov in vitaminov ter dosledno izogibanje škodljivim razvadam, kot sta alkohol in kajenje.
Lep pozdrav,